V Andori samski že presegajo tradicionalne družine
V majhni pirenejski kneževini Andori, kjer predsednik Francije in škof iz La Seu d’Urgell skupaj opravljata vlogo voditeljev, se družbeni obraz vse hitreje spreminja. Po najnovejših podatkih andorske vlade je večina gospodinjstev v državi zdaj enočlanskih – kar 36,8 odstotka oziroma 14.451 od skupno 39.271. Tradicionalne družinske oblike s tremi ali več člani so s 32,8 odstotka zdrsnile na drugo mesto.
Gospodarski razvoj, ki temelji na turizmu in odprtosti do tujih naložb, je v Andoro pritegnil številne priseljence. Tujci danes predstavljajo več kot polovico vseh prebivalcev, med katerimi prevladujejo Španci, Portugalci in Francozi. To pa vpliva tudi na bivanjske vzorce – razmerje se vse bolj nagiba k samskemu življenju ali manjšim gospodinjstvom.
Skupno življenje parov je razširjeno in predstavlja četrtino vseh gospodinjstev, medtem ko se večje družine zmanjšujejo. Povprečno število članov na gospodinjstvo je lani znašalo 2,22, kar je nekoliko manj kot leto prej. Glavno mesto Andorra la Vella ostaja župnija z največ stanovanjskimi enotami, sledi ji Escaldes-Engordany, medtem ko je Canillo pokazal najvišjo rast števila gospodinjstev – kar 48 odstotkov v nekaj letih.
Kljub temu pa Canillo izstopa tudi po najnižjem številu prebivalcev na gospodinjstvo – le 1,65 osebe, kar nakazuje, da je večina stanovanj tam zasedena posamično. Največ prebivalcev na stanovanje ima Sant Julià de Lòria, kjer je povprečje 2,58.
Sociološke spremembe se kažejo tudi v partnerskih odnosih. Skoraj dve tretjini vseh parov sta tuji, 25 odstotkov je domačih, preostanek pa mešanih. Leta 2023 so v Andori zabeležili 387 porok, največ po letu 2020. Ločitev je bilo precej manj – 223, kar kaže, da kljub povečani razvezi skupno življenje parov ostaja stabilno.
Andorski stanovanjski trg pa postaja vse bolj napet. Število turističnih apartmajev (46.790) presega število stanovanjskih enot za domačine, kar sproža vprašanja o dostopnosti stanovanj za prebivalce. Čeprav ločitve ne vplivajo bistveno na trg, se zastavlja vprašanje, ali kratkoročni najemi in nepremičninski pritiski ogrožajo dolgoročno stanovanjsko stabilnost države.
