Denar postaja nogometa vladar
V zadnjem času se je izkazalo, da je šport eksperiment, v katerem so (pre)bogati Arabci laboranti, nogomet pa testna miš, ki je testirana s pomočjo imoralne metode, imenovane denar. Najboljši primer so trenutni prestopi igralcev na arabski polotok, ki so podprti s transakcijami, katerih cifre presegajo višino proračunov nekaterih ministrstev.
Začelo se je s prestopi igralcev, ki so po mnenju mnogih v zrelih letih in si zaslužijo oddih v toplih krajih, medtem ko se na njihov račun vsak teden stekajo šestmestne cifre, zato ni bilo nobenega razloga za skrb. So pa velikanske plače vedno pogosteje ponujane tudi mladim igralcem in tukaj nastane težava, ki bi jo lahko poimenovali “izsuševanje bazena mladih talentov”; posledično bo slej ko prej padla tudi kakovost evropskega nogometa. Večine nogometnih privržencev trenutni položaj v resnici sploh ne preseneča, saj je zadnja leta vse nakazovalo na to, da bo denar slej ko prej postal dvanajsti igralec.
A roko na srce, denar je v najbolj uspešnih klubih že v vlogi kapetana. Eden izmed primarnih krivcev, da je do takšnega položaja sploh prišlo, je francoski PSG, ki pa je na veselje večine in žalost redkih letos ponovno osvojil zgolj (glede na ekipo na papirju) skromno francosko prvenstvo. Angleži imajo za podobne situacije odličen frazem “The game is not worth the candle”, ki sicer pomeni, da napor in vložena sredstva verjetno niso vredna končnega cilja. Pa poskusite to razložiti tistim, ki z arabskega polotoka v nogomet mečejo milijarde samo zato, da lahko Mbappe doseže tri zadetke proti ekipi, za katero igrajo štirje natakarji in dva kuharja. S slednjim se strinjajo še navijači, da ne bo pomote.
Žal v nogometu in športu nasploh vedno bolj prevladujejo tekmovanja za denar in moč, medtem ko je šport sam po sebi le podlaga za druge (umazane) igre. Glavni igralci niso več igralci na igriščih in stadionih, temveč bančni računi in transakcije, katerih vodje so tisti, ki o igri sami - vsaj večino časa - nimajo pojma. Medtem lahko pristaši nogometa le z ogabo spremljajo trenutno dogajanje na sceni in anemično opazovanje nogometnih organizacij, ki jih odvijajoča se farsa očitno ne moti.
Še najboljši protiargument vsemu napisanemu je lanskoletni mundial, ki naj bi organizatorje stal neverjetnih 220 milijard dolarjev - za primerjavo, leta 2010 je Južna Afrika za mundial, ki ga ima večina v odličnem spominu, porabila približno 3 milijarde evrov. Navkljub kontroverznosti in mnogim aferam pa bo katarsko svetovno prvenstvo v zgodovino vseeno zapisano z zlatimi črkami, a bo tako zaradi zmage Messija, ne pa zaradi 6500 delavcev, ki so umrli med gradnjo zdaj že zdavnaj zapuščenih stadionov sredi puščave. Ti mastodonti so služili kot zelo drag oder za predstavo, katere naslov naj bi bil “Najlepša igra ali nogomet”, ta pa je kljub izjemnemu zaključku zaradi okoliščin izpadla kot tragikomedija.
Prispevek je mnenje avtorja
