Pravna država, ki izgublja rdečo nit

Ljubljanski župan Zoran Janković je pisal srbskemu predsedniku Vučiću. Nič posebnega, če pismo ne bi imelo glave Mestne občine Ljubljana in ne bi bilo poslano s službene elektronske pošte. Ko je nekdo zahteval vpogled, ker naj bi šlo za informacijo javnega značaja, je Informacijski pooblaščenec odločil – ne gre. Pismo je zasebno. Čeprav ima glavo organa. Čeprav je šlo preko službene pošte. Čeprav ga je poslala vodja kabineta.

Ne obstaja. Niti kot digitalna sled. Ker je zasebno. Ker je bilo narekovano od doma. In ker ni v dokumentarnem sistemu.

Logika: če župan zvečer na kavču odloča o občinskih zadevah in podpiše z imenom, ne pa tudi z nazivom, to ni več uradna zadeva. Vprašanje: kdaj točno je torej dopustno, da neka odločitev velja – ali so vse pošiljke po 16. uri zasebne? Je odločba župana ob 20.00 vredna manj kot tista zjutraj? Lahko občina svoje obveznosti skriva v inboxih, ki jih ni v registrih? Ko bomo sedaj dobili sklep ali odločbo župana bomo morali naprej poklicati v glavno in sprejemno pisarno, da vidimo, če je župan sklep podpisal v prostem času ali službenem. Od tega je namreč odvisna veljavnost sklepa in odločbe. Drage bralke in bralci, ne zanašajte se na glavo v dokumentu in podpis. Čas je pomenben. Glava in podpis brez ure ne štejeta več. 

Država je tu kapitulirala. Informacijski pooblaščenec je pristal na razlago, ki odpira vrata za prikrivanje informacij z izgovorom, da je nekaj osebno. In da ni v dokumentih. Če ni v fasciklu, ne obstaja? Sodobna digitalna uprava naj bi bila učinkovita in pregledna. Tu ni ne enega ne drugega. Gre za očitno sprenevedanje, da občina s pismom ne razpolaga, saj z enim klikom dostopajo do poslane pošte in njihovih priponk. Da pa informacijski pooblaščenec temu verjame, je pa primer brez primere.

Drugi primer prihaja iz sosednjega mesta. Tomaž Krišelj se je prijavil na razpis za direktorja, a ni bil izbran. Ko je hotel preveriti, zakaj ne, in vložiti tožbo, je naletel na oviro – do ključnih dokumentov ni mogel priti pravočasno. Zavod mu je zadnji dan roka, pozno popoldne, poslal sporočilo, da lahko pride na vpogled. Torej, imel je pravico do pritožbe, a ni imel dostopa do vsebine, da bi jo lahko utemeljeno napisal. Ko je tožbo vseeno vložil, jo je sodišče zavrglo.

Zavod mu je torej preprečil, da bi učinkovito uveljavljal svojo pravico. In sodišče se je postavilo na stran obrazca in roka, ne pa človeka, ki zaradi ravnanja organa do informacije ni mogel priti. V prevodu: če hočeš preprečiti, da se nekdo pritoži, mu pravočasno ne daš dokumenta. Ko rok poteče, je zgodba zaključena. Formalno korektno. Pravno čisto. Pa vendar daleč od poštenega.

Oba primera kažeta isto – pravni sistem lahko vsak z malo spretnosti obrne sebi v prid. Enkrat tako, da se pismo izgubi v zasebnosti. Drugič tako, da se sklep pravočasno ne pokaže. In oba primera dobita žig institucij, ki bi morale paziti, da se to ne dogaja.

Ne gre več za napake ali nerodnosti. Gre za sistem, kjer postopek postaja sam sebi namen. Kjer obrazložitev nadomesti dejstvo. Kjer nekaj ne obstaja, ker je izbrisano iz evidence – ne iz realnosti.

Morda bi morali vsak uradni dokument opremiti s časom in krajem nastanka, kot kakšno potrdilo o rojstvu. Morda bi morali elektronsko pošto iz uradov obravnavati kot prometni znak – ne glede na to, kdo ga je postavil, pomembna je vsebina. Morda pa se bomo nekoč spet vrnili k temu, da se uradno dela uradno – ne pa po občutku ali poznanstvih.

Do takrat pa ostaja pravilo džungle: kdo zna, zna. In kdor sedi visoko, ima več možnosti, da mu pravni sistem pomaga – namesto da ga preverja.

V Beogradu se borijo, da bi institucije začele delovati. Vprašanje je, koliko korakov smo mi pred njimi. Ali pa za njimi. Retorično, jasno.