Šport se je v zadnjih dveh desetletjih trženjsko obrnil
Globalni šport je s pridobitvijo medomrežja, družbenih omrežjih in drugih kanalov dobil čisto drugačen predznak kot nekoč. Šport je veljal za disciplino življenja, kjer so posamezniki izstopali, bili uspešni in na ta način imeli nekakšen status v družbi. Finančna plat je bila zanemarljiva. Danes so ti časi drugačni.
Nekoč so navijači bili prepadni ekipi, klubu. Klub je bil svetost, ki je veljala za simbol neke skupnosti, kjer so se družili isto misleči. Podporniki klubov so se že nekoč »označevali« z navijaško opremo, si nadeli klubske barve in kasneje navijaške rekvizite. Tako se je trženjski fokus usmerjal na ekipo in uspeh ekipe. Klub je moral postaviti svoj kult in okoli tega graditi pripadnost. Zaradi velike pripadnosti so klubi dobivali sredstva iz naslova prodaje kart, navijaških rekvizitov.
Kdor se spozna na športni marketing, ve, da se društva v Sloveniji financirajo iz občinskega proračuna, članarin in sponzorskega denarja. V Sloveniji ni kluba, ki bi delal dobiček iz prodaje kart, prodaje navijaških rekvizitov ali celo medijskih pravic. V tujini so te stvari veliko bolj prepoznane in imajo velik vpliv na klubski proračun.
Zato bi se rad dotaknil dejstva, kaj se je v zadnjih dvajsetih letih spremenilo. Brendiranje klubov oziroma ekip je praktično zbledelo. Seveda se navijači še poistovetijo z ekipo, ampak v zadnjih dvajsetih oziroma še bolj desetih letih pa se je vse usmerilo v brendiranje posameznika, igralca. To pa pomeni, da so se zgoraj našteti klubski viri zelo obrnili. Ekipa ima lahko zaradi enega posameznika izredno velik poskok gledanosti, podpornikov in s tem tudi prodaje. Zato je zanimivo, kako se fokus pri prestopu enega igralca iz ekipe A v ekipo B hitro preusmeri na ekipo B, s tem pa ekipa A praktično ni več zanimiva.
Šport je s tem načinom postal sebični trg, kjer moštvo kot celota ni več sveto in zaželeno, ampak posameznik. Moje osebno mnenje je, da je s tem šport izgubil pripadnost. S tem mislim predvsem klubsko sfero, kjer imajo nekateri posamezni klubi še zvesto bazo navijačev, pri vseh ostalih pa je veliko odvisno od posameznika, ki je v ekipi. Verjetno se nikoli več ne bomo vrnili v obdobje, ko je bil grb kluba sveta stvar, vedno bolj bomo šli v individualizem in vse skupaj bo šport pripeljalo oziroma ga je že, da posamezniki določajo ceno trgu.
Je pametno, da države, ki niso znane po kakovostni ligi v določeni panogi, kupujejo najboljše športnike v tej panogi? Da, mogoče je zaradi popularizacije športa samega, zaradi športnih vrednot pa zagotovo ne.
Če je pred dvajsetimi leti superstar igralec odšel v Azijo, Afriko igrat nogomet, po dveh mesecih ni nihče več vedel kaj se z njim dogaja, danes, je tak igralec s seboj odpeljal par milijonov sledilcev, da so spoznali to državno ligo. S tem pa se je samodejno prejšnjemu klubu zmanjšala baza podpornikov, medijska podpora tudi prepoznavnost je za določen odstotek padla, kar pa je pri prodaji in oglaševanju, slab dejavnik za klub.
Če se postavimo v vlogo managerja kluba, kaj narediti? Odločiti se, ali bo klub deloval produkcijsko in bil odskočna deska za mlade in s tem vlagal manjše zneske v superstarje s tem imel avtomatično manjšo podporo. Ali pa se odloči za vlaganje milijonov v šport ter tako z instant vložki poskrbeti za hajp in prepoznavnost kluba. Zagotovo pa je finančna vzdržnost na strani prvih.
Prispevek je mnenje avtorja
Rok Klemenčič je športni menedžer v Champ d.o.o., pobudnik in idejni vodja številnih športnih projektov ter organizator dogodkov na športnem področju, vključujoč projektov za dvig prepoznavnosti in priljubljenosti športa pri mladih.
