Mali podjetniki so pogosto v zahtevnem položaju. Račun izdajo danes, plačilo prejmejo čez 60, 90 ali celo 120 dni. Medtem morajo poravnati prispevke, davke, najemnine in druge stroške. Dovolj je en večji naročnik, ki zamudi s plačilom, pa se lahko znajdejo v težavah tudi sicer vestni in odgovorni podjetniki.
To seveda ne pomeni, da davčnih obveznosti ni treba poravnati. Pomeni pa, da za vsako številko v evidenci stoji človek s svojo zgodbo, okoliščinami in težavami.
Prav zato je komunikacija državnih organov izredno pomembna. Med njimi ima posebno vlogo Finančna uprava Republike Slovenije. FURS ni zgolj organ, ki pobira davke in izvaja izvršbe. Je tudi institucija, s katero se vsakodnevno srečujejo podjetniki, obrtniki, samostojni ustvarjalci in številni drugi državljani.
Ko nekdo pokliče FURS, pogosto ne kliče zato, ker bi imel odličen dan. Običajno kliče zato, ker potrebuje pojasnilo, pomoč ali rešitev. Takrat ni vseeno, kako se pogovor začne in kako se konča.
Noben javni uslužbenec ni dolžan poznati vseh odgovorov. Nihče ne more vedeti vsega. Prav tako ni mogoče ugoditi vsaki zahtevi. Toda obstaja velika razlika med odgovorom: "Tega podatka žal nimam" in odgovorom: "O tem se ne bom pogovarjal."
Prvi odgovor kaže strokovnost in spoštovanje. Drugi ustvarja občutek odklanjanja, vzvišenosti in nezainteresiranosti.
Od javnih uslužbencev ne pričakujemo uslug. Ne pričakujemo posebnih privilegijev. Pričakujemo pa nekaj osnovnega – vljudnost, spoštljiv ton in pripravljenost pomagati v okviru njihovih pristojnosti.
Javna uprava ni zasebni klub, v katerega imajo dostop le izbrani. Financirajo jo državljani in podjetja. Tudi mali podjetnik, ki se bori za vsak račun in vsak evro, prispeva k financiranju države. Zaradi tega ima pravico pričakovati dostojno obravnavo.
Težava ni v tem, da institucija sprejme odločitev, s katero se posameznik ne strinja. Težava nastane, ko človek dobi občutek, da ni vreden niti osnovnega spoštovanja. Takrat se izgublja nekaj veliko pomembnejšega od posameznega postopka – zaupanje.
Država lahko napiše še tako dobre strategije, kodekse in smernice. Če državljan na drugi strani telefonske slušalke dobi občutek, da je breme in ne stranka, vsi ti dokumenti izgubijo velik del svoje vrednosti.
Prav zato bi morali v javni upravi več pozornosti nameniti kulturi komuniciranja. Strokovnost je nujna. Enako nujno pa je spoštovanje. Včasih je dovolj že nekaj minut pogovora, da človek odloži telefon z občutkom, da je bil slišan. In včasih je dovolj le nekaj neprimernih besed, da se začne spraševati, zakaj sploh še vztraja.
Davki so obveznost. Spoštljiv odnos pa bi moral biti samoumeven standard. Ne nagrada, ne privilegij in ne dobra volja posameznika, temveč osnovna dolžnost vsakega javnega uslužbenca. Naredimo javno upravo bolj prijazno, preden še kakšen mali podjetnik vrže puško v koruzo.
