Pogovorimo se o svetovnem prvenstvu. Če pogledamo uvodne tekme, je Nemčija premagala Curacao in Slonokoščeno obalo, medtem ko je Gana - vaša druga država - na koncu uspela zmagati proti Panami. Kakšen vtis sta na vas naredili obe ekipi na svojem debiju?"Kar zadeva Nemčijo, je to ekipa, ki jo zelo dobro poznam, saj sem igral tako z kot proti skoraj vsem njenim igralcem, in vem, da je ekipa res močna. Z vsem spoštovanjem do nasprotnika mislim, da je še prezgodaj, da bi sodili o resničnem potencialu Nemcev, saj Curacao ni bil najtežji preizkus; zadnja tekma (zmaga z 2:1 nad Slonokoščeno obalo) je bila zagotovo veliko bolj zapletena. A prepričan sem, da lahko Nemčija pride zelo daleč.
Kar zadeva Gano, moram biti iskren: niso se mi zdeli nepremagljivi. Gre za zelo mlado ekipo in trenutno se soočajo s šestimi ali sedmimi poškodbami svojih najpomembnejših igralcev. Ne igrajo v svoji najboljši postavi, ampak zame ni izgovorov. Vesel sem, da so zmagali na prvi tekmi, in upam, da bodo v skupini osvojili še več točk. Zaradi odsotnosti teh ključnih igralcev, ki igrajo za vrhunske evropske klube, bo težko. Za mlade je to v vsakem primeru še vedno odlična priložnost za pridobivanje minut in izkušenj, obenem pa se lahko veselijo naslednjega svetovnega prvenstva, kjer se bodo zagotovo pojavili z bolj zrelo in konkurenčno ekipo.
Kako ocenjujete Nagelsmannov taktični pristop? Ali menite, da lahko reprezentanca pod njegovim vodstvom pride do konca?
"Trenutno se mi zdi, da se ekipa zelo dobro odziva na njegove ideje. Je mlad in zelo zanimiv trener, počne odlične stvari. Mislim, da je za trenerja njegovih let normalno, da še vedno naredi nekaj manjših napak, vendar kaže veliko prilagodljivost. Je zelo samokritičen in izjemen pri vodenju skupine. Med njim in igralci vlada odlična kemija in dobro vemo, da je harmonija v garderobi eden ključnih dejavnikov za daleč na svetovnem prvenstvu.
Koga poleg Nemčije vidite kot favorita za zmago na svetovnem prvenstvu letos?
Če sem iskren, se mi Španija doslej ni zdela v najboljši formi, a je še vedno reprezentanca, ki jo je treba vedno upoštevati med možnimi kandidati za naslov. Potem je tu še Francija z ekipo, ki jo imajo, morajo biti med vodilnimi. Mislim, da ima tudi Anglija odlične karte in da lahko pride daleč.
Kar zadeva Brazilijo, nisem stoodstotno prepričan. Enako velja za Argentino: so odlična ekipa, vendar imam nekaj dvomov o tem, kako se bodo obnesli, ko se bodo soočili z velikimi ekipami. Če bi moral imenovati morebitno presenečenje, ki bi lahko prišlo daleč, bi rekel Kolumbija. Imajo odlične igralce, so dober kolektiv in znajo se boriti skupaj na igrišču.
Vrnimo se nazaj v čas. Leta 2014 ste bili ena od zvezd zgodovinske zmage nad Brazilijo s 7:1 na domačem terenu. Kakšne osebne spomine imate na tisto noč in ali ste takoj ugotovili, da boste zmagali na svetovnem prvenstvu?
Ta tekma proti Braziliji se je upravičeno vpisala v zgodovino nemškega nogometa. Premagati tako veliko nogometno državo s takim rezultatom je bilo nekaj neverjetnega. Bili smo izjemno dobro pripravljeni, a tisto noč nam je vse šlo naravno, medtem ko je bila zanje nočna mora. Z vsakim napadom smo dosegli gol, vzdušje je bilo skoraj mistično in nam ni bilo lahko ostati mirni, osredotočeni in zbrani, ne da bi nas preplavila čustva.
Očitno nam je ta zmaga dala neverjeten zagon samozavesti pred finalom, a dobro smo se zavedali, da ti 7:1 v polfinalu ne zagotavlja prednosti v finalu. Finale proti Argentini je bila povsem drugačna tekma, res težka. To je zgodovina, na katero sem globoko ponosen. Moram pa priznati, da je bilo na koncu tekme tudi kanček žalosti: brazilsko ljudstvo nas je ves čas turnirja čudovito sprejelo in obravnavalo, in videti, kako je celoten stadion in celotna država planila v jok, je bil močan in nekoliko nenavaden športni trenutek, ki ga je bilo mogoče doživeti na igrišču.
V tistem finalu proti Argentini ste odigrali vrhunsko predstavo. Kakšne spomine imate na ta poseben dan?
Imam posebno anekdoto o tem finalu. Zjutraj na dan tekme sem se zbudil in začutil zelo čuden občutek. Spraševal sem se, kaj se dogaja, ker sem se počutil neverjetno dobro. Res sem dobro spal in v telesu sem čutil energijo in moč, ki sta bili nenavadni. Seveda je bila napetost, kot pred vsakim velikim dogodkom, a to je bila tista vrsta pozitivne živčnosti, ki te razvnema. Ta občutek fizične in duševne vsemogočnosti je ostal z mano vseh 120 minut tekme. Mislim, da sem takrat odigral najboljšo tekmo v celotni karieri. Imel sem resnično srečo, da je ta vrhunec mentalne in fizične forme sovpadal točno s finalom svetovnega prvenstva.
Igrali ste za najprestižnejše klube v Evropi, osvojili svetovno prvenstvo in dosegli dva zgodovinska trojčka. Ko bodo ljudje čez dvajset let govorili o karieri Jeromea Boatenga, po katerem specifičnem vidiku bi se najraje spominjali?
Res je odvisno od nogometne kulture tistega, ki govori o meni. Želim si, da bi se spominjali mojega tehničnega in taktičnega razvoja: kako sem lahko spremenil in izpopolnil svoj slog igre od mladega talenta do zrelega in izkušenega branilca v zlatih letih pri Bayernu, v Ligi prvakov in na svetovnem prvenstvu. Če bi tisti, ki govorijo o meni, resnično spremljali mojo kariero, razumeli nogomet in vedeli, zakaj sem toliko let ostal na tej ravni, bi bilo zanimivo.
Če pa je spomin omejen na hladno 'Osvojil je to in ono, bil je dober branilec', potem to pomeni, da gre za nekoga, ki le opraska površino, ne da bi se poglobil v pravo bistvo nogometa.
