Ljubljanska Drama bo veliki oder nove lokacije odprla z Otroci sonca Gorkega
SNG Drama Ljubljana je pred prvo veliko premiero, s katero bo na novi lokaciji na Litostrojski cesti odprla še veliki oder. Z italijanskim režiserjem Paolom Magellijem so pripravili klasiko socialističnega realizma Otroci sonca Maksima Gorkega. Gledališče jo je doslej uprizorilo le enkrat, v njej pa so našli vzporednice tudi z današnjim časom.
Ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel je na novinarski konferenci spomnila, da igra v zadnjih letih doživlja preporod na evropskih odrih, v Ljubljani jo je lani prikazala tudi Mateja Koležnik z gledališčem iz nemškega Bochuma. Kot je povedala, za Gorkega ugotavljajo, da ni bil le socialno usmerjen, ampak da so v njegovih besedilih začeli odkrivati tudi druge plasti. S svojo natančno in grenko analizo so v njej prepoznali "neverjetno metaforo položaja v sodobnem svetu".
Ruski avtor Gorki (1868-1936) je dramo Otroci sonca napisal leta 1905 med prestajanjem zaporne kazni. V njej je izrisal svet, ki je popolnoma izgubil orientacijo in se izgublja v sporih, utopičnem idealizmu in brezdelju. V ljubljanski Drami so jo uprizorili leta 1975.
Za tokratno uprizoritev so študij igre začeli še na stari lokaciji v središču mesta in kot je ugotavljala ravnateljica, jim je po vstopu v stavbo na Litostrojski, v kateri so začeli delovati konec avgusta, iz pogojno sprejemljivih prostorov uspelo narediti skoraj nemogoče.
Kot je povedal režiser, je bil Gorki ideološko blizu oktobrski revoluciji, čeprav se v tistem času sploh ni nahajal v Rusiji, a je zaradi tega tudi plačal svojo ceno. "Ko vzameš v roke Gorkega, vstopiš v kontinent pisanja. Ni človek, ki bi kalkuliral dramaturgijo, ampak je človek, ki se daje kot tak, brez nekih rezerv." Zato je po režiserjevih besedah ponekod težko identificirati teme, izločiti stvari in zadržati glavni tok dogajanja.
Otroke sonca je označil za enega njegovih težjih besedil, predstavo pa kot zanimivo dvourno potovanje, v kateri so skušali opisati "depresijo, ki jo vsi živimo". Kot je dodala dramaturginja Željka Udovičić Pleština, je igro mogoče prilagoditi vsakemu času. Tokratne ustvarjalce je pri njej navdušila praznina eksistence, ki je brez konkretne akcije, socialistično-realistični trenutki pa na odru obstajajo kot ideja. Želeli so spregovoriti o tem, da intelektualne elite niso sposobne videti širše slike stanja, v katerem živijo.
Lektorica Tatjana Stanič je pojasnila, da so pri postavitvi izhajali iz novega prevoda Boruta Kraševca, z govorom pa so sledili uprizoritvi, ki je nastala kot spoj klasičnega in sodobnega. V predstavi so uporabili celo onikanje kot neko staro podobo govora, v katero vdira sodobna govorica. V ustvarjalni ekipi so bili še scenografa Marko Japelj in Lin Martin Japelj, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš, kostumograf Leo Kulaš ter Ivanka Mazurkijević in Damir Martinović Mrle, ki sta ustvarila glasbo.
V številčni igralski zasedbi so tudi Branko Šturbej, Barbara Cerar, Timon Šturbej in Nejc Cijan Garlatti. Kot so povedali pred sobotno premiero, bo v ospredju "impotentna" ljubezen, ki ne vidi drugih okrog sebe, na odru pa mogoče videti potencirana stanja človekovih notranjih nemirov.
