Joker Out za STA: Evrovizijo povezujemo z ljubeznijo in otroškimi spomini

Posneli so jo v Hamburgu, tam je nastal tudi njihov album v angleščini.

Skladbo, s katero boste nastopili na Evroviziji, ste v soboto predstavili v oddaji na Televiziji Slovenija. Kakšni so prvi odzivi?

Bojan Cvjetićanin: Nedeljo smo preživeli bolj kot ne na Twitterju in na common sections na YouTubeu. Iz tujine so odzivi krasni, iz Slovenije pa jih nisem gledal in bo moral povedati nekdo, ki jih je.

Kris Guštin: Rekel bi, da so odzivi mešani, kar je pričakovano, ampak manj mešani, se pravi bolj v prid našemu komadu kot ne, kot sem mislil, da bo, tako da to je super stvar.

Jure Maček: Prijetno negativni (smeh).

Inscenacija nastopa je gledalce popeljala v 60. leta, spominjalo je na skupino The Beatles. So Beatli morda eni od vaših vzornikov?

Kris Guštin: Če si pop glasbenik, ne moreš reči ne na to vprašanje.

Bojan Cvjetićanin: Beatli so absolutno naši vzorniki, ne bi rekel, da imajo toliko direkten vpliv na naše ustvarjanje, ampak so globoko ukoreninjeni v vsakega od nas. Že od otroštva je bil to eden od tistih stebrov mainstrema, ki je gradil naše glasbeno razmišljanje.

Jan Peteh: Meni je pa zanimivo, da poleg tega, da nas primerjajo z Beatli, kot da smo jim podobni, nas primerjajo tudi z Maneskin, kar pa ne gre ravno skupaj.

Kris Guštin: Oni vidijo štiri ljudi na odru in so tako - ooo, Maneskin!

Nace Jordan: Sicer nas je pet, ampak v redu.

Bojan Cvjetićanin: Ampak z nečim te pač morajo primerjati in na evrovizijskem odru je najbližja realnost benda bil Maneskin, tudi stari smo približno toliko, v povprečju smo sicer starejši, ampak recimo da držimo to fronto zgodnjih ali pa srednjih dvajsetih.

Verjetno je odvisno, iz katere generacije so poslušalci, ko vas s kom primerjajo...

Bojan Cvjetićanin: Absolutno. Dejansko smo bili precej pozorni na to, da se resnično izogibamo elementom, ki bi bili povezljivi z Maneskini. Ogromno nekih elementov, ki jih imajo, je zelo splošnih in bi bili lahko na prvo žogo direktno kopirani od njih, tako da teh elementov smo se znebili in se mi zdi, da je teh primerjav zdaj zelo malo.

Oddaja je pokazala, kako ste ustvarjali v studiu v Hamburgu. Najprej je nastala glasba in nato besedilo. Lahko malce obudite spomin?

Jure Maček: V Hamburgu smo preživeli dobrih 12 dni. Živeli smo v studiu, v tem času mislim, da smo šli samo za dve uri ven. Ne vem, ful smo uživali, dobra energija je bila in mislim, da se to zdaj sliši v komadu. Potem je Bojan začutil, da bi lahko besedilo tam napisal in mislim, da je ostalo enako.

Bojan Cvjetićanin: Besedilo se od Hamburga ni spremenilo v pomenu. Govori pa točno in samo to, kar se nam je v dogajalo v Hamburgu. Bili smo odmaknjeni od tega vsakdanjega sveta, ki ga imamo. Veliko smo peli, veliko smo plesali, imeli smo se ves čas radi in ogromno fliperja smo preigrali.

Jan Peteh: Škoda, da nisi omenil kilogramov indijske hrane, ki smo jo tam pojedli (smeh).

Bojan Cvjetićanin: To je pa za world vision tekmovanje.

Zdi se, kot da ste ustvarili nekakšno hvalnico mladosti in tudi vaš pogled svet se odraža v tej skladbi, vsaj če sodimo po verzih, ki pravijo, da se ne greste sovraštva. Bi še kaj povedali o samem besedilu?

Bojan Cvjetićanin: Podajamo se na tekmovanje, kjer smo kar naenkrat izpostavljeni celotnemu svetovnemu spletu in vemo, da je splet odraz maksimalne krutosti, ki jo ljudje kot živa bitja premoremo. Zavedno s tem pesem sporoča, da ljudje zares radi živimo in razmišljamo v neki pozitivni luči in praktično vsakodnevno nas želijo prepričati, da te pozitive ne bi smelo biti in da dajmo sovražiti in soseda in prijatelja in soglasbenika in praktično kogarkoli za vsako stvar. Mi se pač tega ne gremo. Gremo na lepo tekmovanje, ki ga povezujemo z ljubeznijo in z otroškimi spomini. Tam se želimo imeti najboljše možno, hočemo predstaviti Slovenijo v lepi luči in upamo, da se to sporočilo nekako obdrži.

Kakšen pa je bil vaš odziv na to, da ste bili izbrani neposredno? Ponavadi smo imeli Emo, zdaj pa ste prišli v izbor samo vi.

Kris Guštin: Kar nismo mogli zares verjeti. Ravno smo se pripravljali, da bomo celoten proces Eme dajali skoz in komad za to, pa nastop za tisto, potem pa kar naenkrat dobimo klic, če bi šli direktno. Se spomnim, da si ti (Bojan Cvjetićanin, op.a.) to dobil in si nam povedal. Tam smo se usedli gor na kavč in jaz sem bil tako - čakaj malo, kaj? A res gremo? Malo se je ustvaril nek pritisk, da zdaj moramo še več dokazati, kot bi mogli, če bi šli s popotnico Eme na Evrovizijo, zato ker zdaj moramo nekako upravičiti odločitev RTV in nas same, bolj kot če bi zmagali Emo. Ampak zaenkrat se mi zdi, da se je zdaj, ko smo nekje na polovici projekta Evrovizija, zelo dobro vse odrezalo. Publika tudi.

Bojan Cvjetićanin: Dejstvo je, da vsako leto, ko se Ema zgodi, je ravno tako nelegitimen zmagovalec, kdorkoli to že je.

Kris Guštin: Sem bral komentarje in eden je bil - leta 1998 bi morali na Evrovizijo poslati Silvijo (smeh).

Kaj boste počeli v teh dneh, preden greste v Liverpool?

Jure Maček: Čakajo nas preeventi po Evropi, gremo v Madrid, Barcelono, Amsterdam, Varšavo...

Kris Guštin: Nabirat točke in spoznavat nove ljudi.

Jure Maček: Vežbati bo treba.

Bojan Cvjetićanin: Nace nam je danes celo povedal, da nas začenjajo bookirati v Liverpoolu. Boš še kaj lepega na to temo povedal?

Nace Jordan: V bistvu kaj, dva koncerta nas čakata, ne?

Bojan Cvjetićanin: Ja, zaenkrat se o dveh pogovarjamo, kot da bi jih potrdili, ampak ene par ponudb je.

Nace Jordan: Tega se tudi kar veselimo, vsaj jaz.

Boste album v angleščini vzeli s sabo? Ali je že izšel?

Bojan Cvjetićanin: Ni še izšel, bo pa v našem žepu, ko bomo šli.

Že imate svojega menedžerja?

Bojan Cvjetićanin: Evo nas, gledate jih.

Bi še kaj dodali?

Hvala vsem, ki nas podpirate, hvala vsem, ki nas ne. Glejte Evrovizijo. Radi vas imamo, Joker Out.