V večini držav EU dovoljene istospolne poroke, a razlike ostajajo

Prva država, ki je uzakonila istospolno poroko, je bila Nizozemska, kjer je prva poroka potekala 1. aprila 2001 v Amsterdamu. Sledile so Belgija (2003), Španija (2005), Švedska (2009) in Norveška (2009), nato pa tudi druge zahodnoevropske države. Irska je leta 2015 postala prva država na svetu, kjer so volivci legalizacijo podprli na referendumu. Najnovejši premik se je zgodil v Estoniji, kjer zakon velja od leta 2024 – ta baltska država je postala tudi prva nekdanja članica Sovjetske zveze, ki je omogočila to pravico.

Na drugi strani spektra ostajajo države, kot so Poljska, Madžarska, Slovaška, Romunija, Bolgarija in Litva, kjer istospolne poroke niso dovoljene – pogosto celo ustavno prepovedane. V Italiji in Latviji zakonska zveza prav tako ni dovoljena, kljub temu da priznavajo nekatere oblike registriranih partnerstev.

V Sloveniji je istospolna poroka omogočena od leta 2022, ko je ustavno sodišče razsodilo, da morajo imeti vsi pari pravico do sklenitve zakonske zveze.

Poročanje je najbolj pogosto v državah, kjer je zakonodaja novejša. Tako so na primer v Angliji in Walesu leta 2022 zabeležili rekordnih 7.800 porok, kar je 16 odstotkov več kot pred pandemijo. Na Irskem je bilo leta 2023 sklenjenih 646 istospolnih zakonskih zvez, pri čemer je bilo 322 ženskih in 324 moških parov, kar kaže na uravnoteženo razmerje.

V nekaterih državah, med drugim na Češkem, istospolni pari živijo v registriranih skupnostih, ki pa ne omogočajo vseh pravic, kot je na primer skupno posvajanje otrok. Evropsko sodišče za človekove pravice je v več primerih odločilo, da morajo države istospolnim parom omogočiti vsaj neko obliko pravnega priznanja.

Čeprav je večina EU zakonodajno napredovala, razlike v pravni ureditvi ostajajo velike, kar kaže na različno družbeno in politično razumevanje pravic istospolnih parov po Evropi.