Tomi Gobec: Samo vztrajnost in treningi "na polno” lahko privedejo do želenih ciljev

Kdaj in kje ste začeli trenirati nogomet? Kakšna je bila vaša nogometna pot?
Nogomet sem začel trenirati že kot otrok, pri svojih šestih letih, in sicer v svojem domačem kraju v Rogaški Slatini, kjer sem tudi nadaljeval svojo nogometno pot skozi vse mlajše selekcije do članske ekipe. Za člansko ekipo Rogaške sem tudi debitiral v 2. slovenski nogometni ligi. Na začetke nogometne kariere me vežejo lepi spomini in zelo rad se spominjam začetkov.

Kako se spominjate svojih treningov v najmlajših selekcijah? Kdo je bil takrat vaš najljubši trener in zakaj?
Treningi v najmlajših selekcijah so mi predstavljali zgolj zabavo in druženje s prijatelji. Pomembno se mi zdi predvsem to, da kot otrok dojemaš trening kot sprostitev in zabavo, kjer pa se hkrati pod dobrim mentorstvom mnogo naučiš in skozi leta spoznaš mnogo različnih ljudi, ki na najrazličnejše načine vplivajo na tebe. Na tem mestu naj izpostavim Alena Neskića, za katerega rad rečem, da je bil zame do zdaj najljubši in najboljši trener. Kot ekipo nas je prevzel v selekciji U15, kjer nas je veliko naučil o nogometu in tudi o življenju izven igrišča. Seveda pa moram pri tem izpostaviti tudi vse druge trenerje, s katerimi sem do sedaj sodeloval v svoji nogometni karieri, saj je vsak izmed njih na svoj način pripomogel k mojemu napredku.

To sezono ste kot posojen igralec iz NK Rogaške nastopali v 2.SNL za ekipo NK Kety Emmi & Impol Bistrica iz Slovenske Bistrice. Kako ste se počutili v klubu in kakšno je bilo vzdušje na domačih in gostujočih tekmah?
NK Rogaška je napredovala na višjo raven tekmovanja, torej v 1. slovensko ligo. Sam pa sem imel občutek, da pri sami igri nisem dobival prave priložnosti, zato sem se odločil za posojo v 2. SNL, v Slovensko Bistrico. Ta izziv mi je prinesel veliko potrebnih izkušenj in sem se lahko odlično razvil kot igralec. Nagrada za to pa je bil klic iz Domžal.

Povedati pa moram, da je bilo vzdušje na tekmah vedno odlično, saj je Slovenska Bistrica močno nogometno mesto, kar so dokazali tudi lani, ko so se prebili vse do polfinala slovenskega pokala. Na tem mestu je tudi prav, da se zahvalim in izpostavim navijače Attems Boys, ki so nas vsako tekmo glasno in bučno spodbujali.

Kako je na vas vplivala odsotnost glavnega trenerja Bistrice Gorana Stankovića, ki je zaradi zdravstvenih težav bil z nogometnih zelenic odsoten več kot pol leta?
Odsotnost trenerja Gorana Stankovića je bila resnično nenadna in je pretresla tako klub kot tudi širšo javnost. Vendar je klub uspešno poskrbel za ustrezno nadomestitev, tako da smo kljub spremembam ohranili ekipni duh in se borili naprej.

Zakaj ste se odločili za prestop v Domžale in kakšni so občutki ob prestopu?
Dobre predstave v dresu Bistrice so bile očitno ključne za klic iz Domžal. Kadar se trudiš in si želiš biti uspešen, smatraš povabilo kot nagrado. Občutki ob tem so bili odlični. Priznati moram, da mi povabilo Domžal veliko pomeni, saj razumem to kot potrditev, da delam dobro in prav. Hvaležen sem za to, ob enem pa se zavedam novih in večjih izzivov, veselim pa se tudi novih dosežkov v novem klubu.

Do sedaj ste zbrali 75 nastopov v 2.SNL, v novi sezoni pa boste prvič zaigrali tudi v Prvi ligi Telemach. Kaj mislite, da je glavna razlika med tema dvema ligama?
Odigral sem že svojo 3. sezono v 2. ligi in lahko rečem, da sem do zdaj že dobro spoznal 2. ligo. Iz izkušenj lahko trdim, da 2. liga ni lahka, kot nekateri zmotno mislijo. V 2. ligi lahko najdemo mlade nadobudne igralce, ki se želijo dokazati, ob enem pa najdemo tukaj tudi bivše prvoligaše in kombinacija obeh dela 2. ligo izredno konkurenčno.

Poudariti pa moram, da je razlika med prvo in drugo ligo seveda ogromna, in da je za vsakega igralca iz nižje v višjo ligo velik preskok.

Dokazali ste, da se s trdim delom in dobrimi predstavami v 2. SNL lahko napreduje v Prvo ligo Telemach. Kaj bi priporočali mladim in tudi starejšim igralcem iz nižjih lig, ki hočejo nastopiti na višji ravni, kot so trenutno?
Mislim, da je s trdim delom vse mogoče. Mladim igralcem bi rad sporočil, da naj poslušajo in zaupajo svojim trenerjem ter staršem. Brez vsakodnevnega trdega dela in treningov žal ne more biti rezultatov. Samo vztrajnost in treningi ”na polno” lahko privedejo do želenih ciljev.

Kako bi opisali vaš tipični delovni dan in kaj radi počnete, ko imate prosti dan?
Moj dan se začne zjutraj okoli sedme ure in sicer z zajtrkom v klubu, kjer ne sme manjkati kava. Nato sledi prvi trening, ki se začne ob 9.30. Sledi kosilo, po katerem si vzamem nekaj časa za počitek. V popoldanskem terminu je čas za drugi trening in večerjo v klubu. Po zaključenem treniranju običajno gledam televizijo ali pa se malo družim s prijatelji.

Proste dneve rad dan preživljam z druženjem s prijatelji, velikokrat igramo tudi košarko. Zelo rad imam sprehode, veliko časa pa preživim v krogu družine in prijateljev.

Kaj vas motivira?
Zagon mi daje predvsem to, da se zavedam priložnosti, ki mi je ponujena. Na meni je, da priložnost in talent izkoristim in hvaležen sem za to.

Po katerih igralcih ste se zgledovali kot mlad nogometaš, in po katerih zdaj?
Kot mlad igralec sem se vedno zgledoval po Ronaldu, še danes rad pogledam kakšno njegovo tekmo. Všeč so mi bili tudi Ibrahimović, Modrić ter Hazard. Danes pa sta mi najbolj pri srcu Mbappe in Rodrygo.

V katerem klubu bi se radi nekoč preizkusili in s katerim soigralcem bi rad nekoč zaigrali?
Nekoč bi se rad preizkusil v mojem najljubšem klubu Real Madridu, kjer bi zaigral z Luko Modrićem, saj mislim, da bi z njegovimi natančnimi podajami odlično sodelovala.